Francoski delavski film je luč dneva ugledal leta 1895 s prvim filmom v zgodovini kinematografije, ki
nosi naslov Odhod iz tovarne (La Sortie de l'Usine Lumière à Lyon) bratov Lumière. Ta kratki film je na
filmski trak ujel vsakdanje življenje delavcev, ki so zapuščali tovarno, in tako ponudil prvi pogled na
delavski razred v nastajajoči kinematografiji. Od takrat se francoski film nikoli ni nehal ukvarjati s
položajem delavskega razreda in njegovimi socialnimi in ekonomskimi vidiki, tako v dokumentarnem
kot v igranem in animiranem filmu.
Kot primer navajamo nekaj kronoloških mejnikov. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je v filmski
produkciji prevladovalo gibanje, znano kot poetični realizem, katerega zgodbe so temeljile na
socialnem realizmu in vsakdanjem življenju delavskega razreda. Filmi, kot sta Obala v megli (Le Quai
des brumes, 1938) Marcela Carnéja in Atalanta (L'Atalante, 1934) Jeana Viga, ki danes veljajo za ene
najpomembnejših v zgodovini francoske kinematografije, so pripovedovali o delavskih bojih in
njihovih upih.
Od maja 1968 dalje so se v Franciji razcveteli dokumentarci in filmi o delu in stavkah na francoskih
tleh. To so bili pogosto zelo politično angažirani filmi, kot je Vse gre dobro (Tout Va Bien, 1972) Jean-
Luca Godarda, ki tematizira stavko v tovarni klobas in prikaže družbene in politične napetosti tistega
časa. Ti filmi so povezani z nekaterimi besedili, ki pričajo o položaju delavskega razreda, kot je na
primer L'Établi Roberta Linharta, knjiga velikega pomena tudi za sodobno družbo, ki je bila leta 2023
adaptirana za filmsko platno.
Čeprav se število filmov o delavstvu danes zmanjšuje, ostajata ta razred in trg dela še naprej predmet
igranih in dokumentarnih filmov, ki pogosto nagovarjajo širšo javnost: denimo Louise-Michel (2008)
Gustava Kerverna in Benoîta Delépina ali Zakon trga (La loi du marché, 2015) Stéphana Brizéja, ki
raziskujeta resničnost delavskega sveta v spreminjajoči se družbi.
V letošnjem letu Kamerat ponosno podpirata Francosko veleposlaništvo v Sloveniji ter Francoski
inštitut v Sloveniji.
It was in 1895 with the first film in the history of cinema, La Sortie de l'Usine Lumière à Lyon by the
Frères Lumière, that French labour cinema was born. This short film captures the daily life of workers
leaving the factory, offering a first glimpse of the representation of the labour classes in the
emerging cinema. Since then, the working condition and its social and economic aspects have never
ceased to be addressed in French cinema, both in documentary and fiction genres, as well as
animation.
Some chronological milestones by way of example. In the 1930s, the so-called poetic realism
movement dominated film production and offered stories rooted in social realism and the everyday
life of the working classes. Films, now considered among the most important in the history of French
cinema, such as Le Quai des brumes (1938) by Marcel Carné or L'Atalante (1934) by Jean Vigo, tell
the struggles and hopes of workers.
From May 1968, and beyond, documentaries and films focusing on the labour of workers and strike
movements in France began to proliferate. These were often highly politically engaged films, such as
Tout Va Bien (1972) by Jean-Luc Godard, which explores a strike in a sausage factory, highlighting the
social and political tensions of the time. These films resonate with certain texts that bear witness to
the labour condition, such as Robert Linhart's L’Établi, which continues to leave its mark and was
adapted into a movie in 2023.
Today, even though the proportion of labours films in the considerable mass of production is
decreasing, they continue to exist and are the subject of fiction films or documentaries that often
capture the general public's attention: for example, Louise-Michel (2008) by Gustave Kervern and
Benoît Delépine, or La loi du marché (2015) by Stéphane Brizé, which continue to explore the
realities of the world of work in a changing society.
This year, Kamerat is proudly supported by the French Embassy in Slovenia and the French Institute
in Slovenia.